Look around

Občutek, ki ga ne znam opisati, ampak si ga želim, ker upam da drugi tega ne občutijo.

Jutro, vsako jutro, se vstaneš, z dvignjeno glavo, sicer zaspano in tečno ker seveda je še prezgodaj da bi vstal, bežno se pogledaš v ogledalo, se oblečeš in odhitiš na trolo.
Brez make upa, brez dodatkov takšnih in drugačnih, oblečeš majico, hlače in greš, mudi se ti, loviš trolo in končno se vsedeš nekje ob oknu, zadihan, z čudnim zadahom, seveda ker zjutraj je bilo premalo časa za poliranje zob saj v 4min teško narediš kaj več kot da se oblečeš in lulaš.

... se vstaneš, bežno se prčekiraš v ogledalu in si rečeš da si čisto kul, srečen, lep in vesel, sem pač jutranji in nasmejan. Ta občutek traja zgolj dobrih 20min, dokler ne sediš na troli in se končno malo prebudiš in se bežno zagledaš v oknu. Potem pogledaš malo okrog sebe in vidiš gole gležnje, potem spet druge v plaščih do tal, spet drugi s slušalkami ovitimi okoli vratu, spet drugi samo jopci, spet drugi v bundi in seveda vsak v svojem svetu in svojimi mislimi.

In, kaj kmalu te zagrabi panika, ko si zazrl sebe v oknu in sedaj ko opazuješ druge, opaziš, da si danes malo sfalil s stilom, začutiš, da si se oblekel preveč, te oblije in že veš da ko prideš domov moraš pod tuš, ampak to še ni tako velik problem.

Problem nastane ko začneš sebe ubogega jutranjega človeka primerjati z vso golaznijo, ki se vleče po tem svetu že na vse zgodaj. Takrat spet dobiš občutek manjvrednosti, opaziš neko ufurano fufico že ob 7.15 zjutraj in spet ozreš sebe, in takrat te prvič stisne, joj Anamarija lahko bi se vsaj počesala zjutraj, ampak vam rečem ni časa, ne maram jutranjih ur, kaj šele vstajanje in svetlobno hitrostno oblačenje, kje naj si vzamem čas še za lepotinčenje, pa tudi če bi ga imela ne bi napravil nekih čudežev, nisem jutranji človek in nikoli ne bom, in tako se zaveš tam ob oknu stisjen od ljudi ki jih ne poznaš, zgrožen od tujih dotikov popolnega neznanca, uglavnem stisjen ob oknu in totalno nesrečen, zakaj sem jaz Jaz in zakaj nisem takšna kot ta ufurana fufica že navsezgodaj zjutraj.

Lahko bi rekla, da nimam problemov s samozavestjo, sploh kadar sem doma, v hiši, v svojih kletnih prostorih in se skrivam za velikimi majicami, (koliko so mi lahko sploh velike, ker sem že sama dovolj velika) lahko se pogledam v ogledalo in si rečem da sem poleg vseh nepopolnosti kar prikupno dete, včasih sem celo simpatična, ni me sram mojih širših bokov in trebuha, ni me sram rok in obraza, ko se pogledam nasmejana v ogledalo vidim miljon čudovitih malenkosti in posebnosti, ki me naredijo drugačno od drugih ... Tudi zadosti stvari znam pri 21 in imam kaj pokazati.

Lahko pa obrnem situacijo in nastane velik problem, problem ko se zaveš, da nimaš razloga za samozavest, in nič več ti ni všeč da si drugačen od drugih, češ Anamarija, pa daj poglej se kakšna si, pa kakšne so te tvoje roke, pa kašne imaš lase, pa kakšne so tvoje noge, pa tvoje noge so 10x večje od vseh drugih nog, (moja št. je 38, ampak govorim o drugih št.), pa široka si za 2 stola na troli, takšne so misli ko se vsedem na trolo, ko se sprehajam po mestu, ko se sprehajam na faksu, takšne so misli ko pridem med ljudi, takrat spet podvomiš vase, kaj pa če ta faks res ni za mene, kaj pa če sem se zaribala med potjo, kaj pa če bi se morala ukvarjati s čim drugim in glasba žal ni za tebe, pa Anamarija, pri svojih 21 še nisi nič naredila? Pa kaj ti je, pa ti boš propadla.

Vsem gre dobro, vsi dobro zgledajo, ampak samo jaz ostajam tam, senca, senca sama sebe, ampak tokrat nič več prikupna in vesela ter razigrana, takšna kot ponavadi ko sem v svoji kleti, tokrat sem zamorjena in obupana, in vse na meni več nima nobenega smisla.
Takrat se zaveš da si minljiv, zaveš se da na tebi ni nič takega, da bi se te ljudje zapomnili, nič posebnega da bi drugi opazili, takrat ugasne vse kar je še zjutraj gorelo, vsa strast do življenja kjer si popolen s toliko nepopolnostmi.

Facebook, instagram, bla bla bla kaj vse, vsi so taki simpatični, fotogenični, čudoviti, predvsem suhi in privlačni, najboljši, nafilani sami sebe, novi umetniki, ki vrjemejo da je umetnost vse, tudi to da vržes kos papirja po tleh, vsi pokajo od svoje samozavesti in egota, nihče se več ne spušča na realna tla, in njihova umetnost je boljša od vseh že nastalih umetnostih, nihče več ne izstopi iz teh sanjskih oblakov in vse kar jim je cilj je teptanje po drugih ljudi, jemanje njihove dobre energije, toliko kolikor jo je še ostalo samo da lahko zrastejo še višje, dan danes nihče več ne daje, in ne poznamo več dobrih dejanj, vsak bi samo še jemal, jemal in jemal in to sebi v prid, za svojo rit, svojo lastno jebeno rit. S tem ko ponižuje druge, sebi daje moč, ki pa vam povem da si je ne zasluži. Dan danes ljudi več ne zanima kako smo, zanima jih samo še naš neuspeh, da se lahko ob tem oni počutijo boljše. Zanima jih samo kdo ima prav in kdo narobe, in zanima jih SAMO to, da imajo oni VEDNO prav ti pa nikoli. ;)

... in še vedno si govorim da bo karma že sama poskrbela za te ljudi, ampak mi je vsak dan bolj jasno, da tudi če delam samo dobro, bom na dan še zmeraj dobila 3 konkretne klofute življenja, vrjetno lekcije za prihodnost, preteklost in vse skupaj, ampak dobro tega je že too much, kaj pa dobre stvari, kdaj se bodo začele dobre stvari? To se bo pa očitno začelo šele čez 21 let ko bom rosnih 42 (v igri so trije razbiti ogledali). (Smeh)
In ne govorite mi, da moram biti hvaležna za vse stvari, ki jih imam trenutno v življenju, ne mislite, da nisem, še kako sem hvaležna in srečna za to, ampak vseeno me življenje konstantno tepe.

Od srednje šole pa do faksa se je spremenilo preveč stvari, razumem da se nekatere morajo, ne razumem pa da nisem pustila niti malega pečata na ljudeh ki so mi bili zelo blizu, da bi se še kdaj spomnil name ali me opazil, še zmeraj ne razumem kaj je tako hudičevo narobe z menoj, da so me vsi zapustili in vsi odšli, ne razumem, ampak upam da nekega dne le ugotovim, in vam bom veselo napisala kaj je bil point teh zafukanih treh let. Bom pa vedno hvaležna za ljudi ki so tu že skoraj 7 let, brez njih ne bi bila nikoli takšna kot sem, hvala. :)


Vaša Ančka.

Surov november

Vem da si radi napolnite baterije s poslušanjem zgodb o drugih, ampak vrjemite mi da nič drugega ne olajša človeške duše bolj kakor da poveš svojo zgodbo, zato sem se tudi sama spet zatekla k blogu kjer sem včasih pustila najbolj nedotakljive misli samo da si olajšam že tako utrujeno in izžeto dušo.

Svet mora včasih slišati tudi tvojo zgodbo, ljudje bi morali poslušati zgodbe en drugega, ne da se jih bojimo povedati, tako na spletu kot v realnem življenju. Vsi bi lahko pisali o svojih prepričanjih, svojih sanjah, ciljih, željah, občutkih, doseških. Ne vem zakaj nas je to v letu 2015 ratalo tako sram, začeli smo se sramovati svojih ciljev, želj, sanj, začeli smo se sramovati samega sebe, začeli smo si primerjati z ljudmi s katerimi se nikoli ne bi smeli ker smo vsi drugačni, vsi svoji, vsi posebni.
Koliko ljudi še kdaj napiše status o tem kako se počuti, ali kaj ima v mislih? Zelo mala peščica, je res da se teh stvari ne tiče celega facebooka, ampak vseeno smo se ustrašili, ustrašili smo se ljudji, ki jim gre bolje, ki so srečni in to vsakodnevno kažejo preko medijev. Zato smo se začeli tudi obremenjevati in primirjati z njihovimi življenji.

Kaj pa ostali? Ostali pa zato nebi smeli deliti ničesar ker živimo v miserable življenje proti drugim, katerega nam ga je včasih tudi sram objaviti?
To je narobe. Ničesar se ne bi smeli sramovati v svojem življenju, sploh pa sebe, svojih misli, svojih podob, svojih občutkov.

Upam da bo vsaj tako peščica ljudi začutilo da niso sami in ne bomo samo stali tiho en ob drugem in v svojih srcih postajali vse hladnejši in misreable.


Toliko sovraštva do samo ene osebe, toliko zaničevanja do te osebe, toliko grdih besed, toliko grdih prepričanj in slabega mišljenja, toliko solz in trpelnja, toliko nerazrešenih odgovorov v glavi, toliko ne samospoštovanja do samo ene osebe do samega sebe!
Zavedam se tega da me misli lahko pojejo, slej ko prej me bodo pojedle, vse kar je še ostalo je navadena razvalina, totalno nerazumljiv človek.

Minila me je vsa potreba po druženju z ljudmi, minila so me vsa pričakovanja do ljudi in do sebe. Ne pričakujem več ničesar in čas, čas se je ustavil na tej točki kjer ne morem več izstopiti, kjer niti nočem več izstopiti. (Lahko bi izstopila, če bi hotela, dokler pa mi drugi govorijo naj se spremenim in obrnem pogled na svet, ne morem, ker mi moj trmasti značaj ne da, da bi ubogala koga drugega kakor sebe, in ko bo ta želja po spremembi enkrat prišla iz mojih mislih iz mojih ust, takrat bo čas za spremembo.)

To kar sem včasih ljubila, počela, delala z vsem srcem, dan danes več ne morem, ne znam, ne najdem več poguma, ne najdem več rešitve, ne najdem več tiste energije ki sem jo včasih imela. Ampak je to res edina stvar ki me je kdaj koli osrečevala?

Zanima me kdaj človek postane tako nastrojen proti samemu sebi? Kdaj in zakaj se nam to zgodi? Kdaj in zakaj se začnemo tako sovražiti? Koliko enega primerjanja je v mojih očeh z vsemi drugimi ljudmi s katerimi nebi smela imeti nikoli opravka, saj sem vendarle Anamarija.
Ampak kaj me je pripeljalo do te točke, da ni nič več pomebno, da sem začela sebe zaničevati in primerjati z drugimi?



Tega ne vem.



Vem pa...
da najslabše sovraštvo, je sovraštvo do sebe.

...

Nov začetek, nov blog, novo življenje, novi ljudje, vse novo, samo moja glava še zmeraj plava v nekem začaranem krogu.

Dolgo že nisem pisala, zate sam raje kar napravila nov blog za tiste, ki ste včasih pokukali v moj kotiček.
Upam, da vam bo všeč. :)

Vaša Ančka.