Surov november

Vem da si radi napolnite baterije s poslušanjem zgodb o drugih, ampak vrjemite mi da nič drugega ne olajša človeške duše bolj kakor da poveš svojo zgodbo, zato sem se tudi sama spet zatekla k blogu kjer sem včasih pustila najbolj nedotakljive misli samo da si olajšam že tako utrujeno in izžeto dušo.

Svet mora včasih slišati tudi tvojo zgodbo, ljudje bi morali poslušati zgodbe en drugega, ne da se jih bojimo povedati, tako na spletu kot v realnem življenju. Vsi bi lahko pisali o svojih prepričanjih, svojih sanjah, ciljih, željah, občutkih, doseških. Ne vem zakaj nas je to v letu 2015 ratalo tako sram, začeli smo se sramovati svojih ciljev, želj, sanj, začeli smo se sramovati samega sebe, začeli smo si primerjati z ljudmi s katerimi se nikoli ne bi smeli ker smo vsi drugačni, vsi svoji, vsi posebni.
Koliko ljudi še kdaj napiše status o tem kako se počuti, ali kaj ima v mislih? Zelo mala peščica, je res da se teh stvari ne tiče celega facebooka, ampak vseeno smo se ustrašili, ustrašili smo se ljudji, ki jim gre bolje, ki so srečni in to vsakodnevno kažejo preko medijev. Zato smo se začeli tudi obremenjevati in primirjati z njihovimi življenji.

Kaj pa ostali? Ostali pa zato nebi smeli deliti ničesar ker živimo v miserable življenje proti drugim, katerega nam ga je včasih tudi sram objaviti?
To je narobe. Ničesar se ne bi smeli sramovati v svojem življenju, sploh pa sebe, svojih misli, svojih podob, svojih občutkov.

Upam da bo vsaj tako peščica ljudi začutilo da niso sami in ne bomo samo stali tiho en ob drugem in v svojih srcih postajali vse hladnejši in misreable.


Toliko sovraštva do samo ene osebe, toliko zaničevanja do te osebe, toliko grdih besed, toliko grdih prepričanj in slabega mišljenja, toliko solz in trpelnja, toliko nerazrešenih odgovorov v glavi, toliko ne samospoštovanja do samo ene osebe do samega sebe!
Zavedam se tega da me misli lahko pojejo, slej ko prej me bodo pojedle, vse kar je še ostalo je navadena razvalina, totalno nerazumljiv človek.

Minila me je vsa potreba po druženju z ljudmi, minila so me vsa pričakovanja do ljudi in do sebe. Ne pričakujem več ničesar in čas, čas se je ustavil na tej točki kjer ne morem več izstopiti, kjer niti nočem več izstopiti. (Lahko bi izstopila, če bi hotela, dokler pa mi drugi govorijo naj se spremenim in obrnem pogled na svet, ne morem, ker mi moj trmasti značaj ne da, da bi ubogala koga drugega kakor sebe, in ko bo ta želja po spremembi enkrat prišla iz mojih mislih iz mojih ust, takrat bo čas za spremembo.)

To kar sem včasih ljubila, počela, delala z vsem srcem, dan danes več ne morem, ne znam, ne najdem več poguma, ne najdem več rešitve, ne najdem več tiste energije ki sem jo včasih imela. Ampak je to res edina stvar ki me je kdaj koli osrečevala?

Zanima me kdaj človek postane tako nastrojen proti samemu sebi? Kdaj in zakaj se nam to zgodi? Kdaj in zakaj se začnemo tako sovražiti? Koliko enega primerjanja je v mojih očeh z vsemi drugimi ljudmi s katerimi nebi smela imeti nikoli opravka, saj sem vendarle Anamarija.
Ampak kaj me je pripeljalo do te točke, da ni nič več pomebno, da sem začela sebe zaničevati in primerjati z drugimi?



Tega ne vem.



Vem pa...
da najslabše sovraštvo, je sovraštvo do sebe.